Pod borovci sonce žari,
val za valom srce mi drži.
Sol na koži, pesek med prsti,
a v glavi že sneg, beli prsti.
(refren)
Od morja do gora,
slovenska je duša doma,
v vetru, v plimi, v snegu, v megli,
srce mi v obeh svetovih živi.
Kjer so školjke, tam je smeh,
kjer so smreke, tam je greh –
da pozabiš na lepote,
ki jih nosi ta svet v zlati noči.
(kitica 2)
Na Kredarici sneg škriplje pod nogo,
a v mislih plavam čez obalo ubogo.
Vroč asfalt in hladna reka,
zimski objem, poletna streha.
(refren)
Od morja do gora,
slovenska je duša doma,
v vetru, v plimi, v snegu, v megli,
srce mi v obeh svetovih živi.
Kjer so galebi in planinski škrat,
tam sem doma, vedno znova in spet.
(most)
En dan zaveslam, drugi dan smučam,
v srcu pa mir, ko svet poslušam.
Ni meja, ko sanjaš svobodno,
med triglavskim ledom in soljo modro.
(refren – ponovitev)
Od morja do gora,
slovenska je duša doma,
v vetru, v plimi, v snegu, v megli,
srce mi v obeh svetovih živi.