Sonce

Pod borovci sonce žari,

val za valom srce mi drži.

Sol na koži, pesek med prsti,

a v glavi že sneg, beli prsti.

(refren)

Od morja do gora,

slovenska je duša doma,

v vetru, v plimi, v snegu, v megli,

srce mi v obeh svetovih živi.

Kjer so školjke, tam je smeh,

kjer so smreke, tam je greh –

da pozabiš na lepote,

ki jih nosi ta svet v zlati noči.

(kitica 2)

Na Kredarici sneg škriplje pod nogo,

a v mislih plavam čez obalo ubogo.

Vroč asfalt in hladna reka,

zimski objem, poletna streha.

(refren)

Od morja do gora,

slovenska je duša doma,

v vetru, v plimi, v snegu, v megli,

srce mi v obeh svetovih živi.

Kjer so galebi in planinski škrat,

tam sem doma, vedno znova in spet.

(most)

En dan zaveslam, drugi dan smučam,

v srcu pa mir, ko svet poslušam.

Ni meja, ko sanjaš svobodno,

med triglavskim ledom in soljo modro.

(refren – ponovitev)

Od morja do gora,

slovenska je duša doma,

v vetru, v plimi, v snegu, v megli,

srce mi v obeh svetovih živi.