Untitled

V maju si prišla kot dih pomladi,

v očeh luč, ki nikdar ne ugasne.

Dotik tvoj je bil tih, a srce mi je vzplamtelo,

kot da je ves svet v tistem pogledu obstal.

V decembru sva dahnila večnost v eno besedo,

med snežinke in vonj po zimskem miru.

Odtlej vsak letni čas piše najino zgodbo,

ki v dveh srcih še vedno glasno živi.

Z roko v roki skozi nevihto in sonce,

zgradila sva dom, kjer se smeh dveh sinov

še danes razlega kot odmev najine ljubezni –

kot dokazi, da vse najino je imelo smisel.

37 let in še vedno te gledam

kot tistega dne, ko si bila nova pesem v mojem svetu.

Zdaj si moj refren, moja melodija vsakdanjega dne,

moja tišina in moj glas, moj pogum in moj mir.

Hvala, ker si –

moja žena, moja prijateljica, moj dom.

Zate pišem te verze,

kot ti si pisala svoje srce v moje življenje.