V maju si prišla kot dih pomladi,
v očeh luč, ki nikdar ne ugasne.
Dotik tvoj je bil tih, a srce mi je vzplamtelo,
kot da je ves svet v tistem pogledu obstal.
V decembru sva dahnila večnost v eno besedo,
med snežinke in vonj po zimskem miru.
Odtlej vsak letni čas piše najino zgodbo,
ki v dveh srcih še vedno glasno živi.
Z roko v roki skozi nevihto in sonce,
zgradila sva dom, kjer se smeh dveh sinov
še danes razlega kot odmev najine ljubezni –
kot dokazi, da vse najino je imelo smisel.
37 let in še vedno te gledam
kot tistega dne, ko si bila nova pesem v mojem svetu.
Zdaj si moj refren, moja melodija vsakdanjega dne,
moja tišina in moj glas, moj pogum in moj mir.
Hvala, ker si –
moja žena, moja prijateljica, moj dom.
Zate pišem te verze,
kot ti si pisala svoje srce v moje življenje.